MEDITACIJA

Avtorica, pisateljica in vodja meditativnih praks: Tina Pustovrh Puc

Ni lepšega potovanja od potovanja v neznano. Medtem ko letiš daleč stran, namalokrat za saboj puščaš vse, kar te bremeni. Dlje, kot si, lahkotnejši postajaš. Izzivi, s katerimi se dnevno soočaš, dobivajo smisel, a postajajo vse manjši. Moč in mir, ki se vzbujata v tebi, ti dajeta občutek mogočnosti, večnosti in brezmejnosti.

Daleč si, pa vendar se lahko vrneš praktično v hipu. Ne potrebuješ drage letalske vozovnice, da bi videl vse tiste lepote, ki jih skriva svet. To potovanje je drugačno. Ni beg. In vsak dan greš lahko drugam. V trenutku si nekje, kjer nisi bil še nikoli. Včasih se tja vračaš, ker preprosto veš, da te bo tisti ‘kraj’ nečesa novega naučil in ti predal sporočilo. Ali pa si tam že bil. Enkrat prej. Mogoče več stoletij nazaj.

Ko se vrneš iz potovanja, ti vseh teh občutkov ne izničijo vsakodnevni izzivi, ki te čakajo na tej materialni ravni, na kateri biva fizično telo, ker so mir, lahkotnost, notranja moč preko globoke izkušnje skupaj s tabo pripotovali nazaj. Pa ne v prtljagi, ki bi jo lahko kjerkoli ali kadarkoli odložil ali izgubil, pač pa obliki nečesa, kar je postalo del tebe. Zakoreninilo se je globoko vate in ti bo pomagalo korakati skozi življenje. Ti pomagalo živeti in razumeti svet, za katerega si do tistega trenutke verjel, da je vse, kar obstaja. Zdaj pa preprosto veš, da obstaja več … Veliko več.

Večni, a nepotrebni družbeni predsodki

Ste med tistimi, ki ste ob zgornjih besedah rahlo vdihnili, izdihnili in si mislili svoje? Niste edini. Ne glede na poplavo knjig, člankov in ostalih publikacij na temo meditacije, ki se s svetlobno hitrostjo razširjanja med vse narodnosti in skupine ljudi, je meditacija – roko na srce – še vedno tabu tema za marsikoga. Nemalokdo namreč verjame, da se z njo ukvarjajo zgolj določene skupine ljudi, ki izgubljeno tavajo po svetu, v katerem živijo, in brezglavo upajo ter verjamejo, da jih bo neka nadnaravna sila rešila in jim pokazala pot. In ti ljudje po prepričanjih marsikoga največkrat pripadajo določeni organizaciji, kar vzbuja še dodatne dvome in predsodke.

Res je, da meditacijo, kot obliko molitve, uporabljajo različne starodavne religije, kot so: Hinduizem, Krščanstvo, Budizem, Judizem in ostale. Pa vendar se z njo ukvarjajo tudi ateisti. Kar pomeni, da ne gre za pristop, ki bi bil namenjen zgolj vernikom. Ali hipijem. Ali različnim skupnostim. Gre namreč za prakso, s pomočjo katere se potopljamo v globine svoje zavesti. Podobno kot med našim spancem to storijo sanje. Pa vendar sanjamo vsi. Sanj, ki so prav tako popolnoma naraven proces, ne moremo pripisati zgolj določeni skupini ljudi, mar ne? Nihče nam jih nihče ne more vzeti in reči, da od zdaj naprej lahko sanja zgolj on. Kot nam nihče ne more vzeti prehranjevanja ali dihanja. Vse to pripada nam vsem. Kot nam pripada meditacija.

Ampak priznajmo, to spačeno sliko smo si ljudje ustvarili sami in se zato, zaradi že v naprej zakoreninjeninjenih predsodkov, težje in s strahom približamo pristopom, za katere mislimo, da nas bodo omejili, nam vzeli svobodo, nas prepričevali v nekaj, v kar (še) nismo pripravljeni verjeti, in nam nalepili etiketo. Ampak ukvarjanje z meditacijo resnično ni pogojevana z ničemer in vsak posameznik sem sam pri sebi odloči, ali bo verjel v določeno duhovno filozofijo, določen obred, ali se bo preprosto meditacije učil na nevtralnem ozemlju.

Mistika, ki obenem mami in straši

Ljudje smo čudna bitja. Bitja, ki hrepenijo po spremembah, a se jih obenem strašansko bojijo. Ampak v življenju je pač včasih vredno tvegati. Tudi za polnost življenja. Mamljivo in strašljivo obenem, mar ne? Kot je včasih mamljiv in strašljiv skok s padalom. Pa vendar se postavlja vprašanje: Zakaj je človeka veliko bolj strah skoka v svoje globine? Obakrat gre za skok v neznano. Obakrat gre za novo izkušnjo. Obakrat tvegamo. Gre mogoče za to, da pri meditaciji tvegamo tudi to, da se nam lahko podre vse, kar smo do takrat verjeli, kar smo gradili in da bomo mogoče občasno v očeh soljudi čudaški, samosvoji in neodobravani? Ampak v zameno lahko dobimo izjemno razvit šesti čut oziroma intuicijo, zdravje, vitalnost, spoščenost, boljše zavedanje o tem, kdo smo in kaj je naša naloga v življenju, samozavest, samozadostnost, moč, notranji mir in še mnogo več. In še pika na i: Ko meditacija doseže svoj namen in se ozremo nazaj na začetek, k svojim strahovom, lahko ugotovimo, da je strah izginil, marsikatera stara rana se je zacelila in danes tam domujeta radost in sreča.

Življenje je pač igra, ki od nas zahteva nenehno učenje, sprejemanje izzivov, soočanje s svojimi strahovi, bolečinami ter z ostalimi čustvi in občutki. Teži k razumevanju vsega, kar se nam dogaja. Na drugačen način. V zameno nam ponuja barvitost življenja, ki čaka, da se ga do polnosti izkusi.

Meditacija kot duhovna izkušnja

Meditacija je v resnici globoka duhovna izkušnja. O njej se pišejo knjige, dolge knjige. Vodijo se tečaji in izobraževanja, ki trajajo tedne, mesece in leta. In verjemite mi, ne obstaja knjiga, ki bi uspela natančno razložiti vse, kar meditacija je. Težko je namreč teoretično ubesediti edistveno izkušnjo, ki je dana popolnoma drugače vsakemu izmed nas. Ker gre točno za to: Za edinstveno izkušnjo, ki ti pove vse, kaj meditacija je in ni. Kaj ti da. In kaj ti vzame. Ker ti vzame, ti odstrani. Vse tisto, česar ne potrebuješ več. In v tebi prebudi vse, kar čaka, da se zbudi in do polnosti zaživi.

Zato mi dovolite, da se izognem poskusu, da v več kot v nekaj stavkih razložim, kaj natančno je meditacija. Saj ni nič več in nič manj kot resnično globoko potovanje v druga stanja zavesti, k našemu izvoru, k našemu višjemu jazu, v druge dimenzije, kjer bivajo drugačna bitja, s katerimi lahko komuniciramo na drugačen način. Pa ne gre vedno za komunikacijo ali iskanje odgovorov. Gre tudi za obnovo naše vitalne, življenjske energije, ki teče znotraj in okoli nas. Gre torej za marsikaj. In še veliko več. Je popotovanje v brezmejnost, brezčasnost in blaženost, kjer pomen fizičnega telesa in uma izgine, kar nam obenem ponuja tudi globoko sprostitev in obnovo. In marsikdo, ki že meditira ali prične uvajati meditacijo v svoje življenje, to počne ravno zato – v namen globoke sprostitve, ki jo v tempu, v katerem živimo, še kako potrebujemo.

Potek rituala

Obstaja več različnih pristopov k meditaciji ozrioma tehnik. Različne šole učijo na prvi pogled podobno, pa vendar se razlikujejo v marsikaterih malenkostih. Ne gre le za položaj, v katerem meditiramo (stoječ, ležeč, sedeč, klečeč in celo v gibanju), gre tudi različno prehajanje med stopnjami zavesti in za to, kako v to globoko (ali manj globoko) stanje povezanosti sploh pridemo. Nekatere tradicije uporabljajo določena glasbene inštrumente, drugi uporabljajo mantro ali molitev, tretje zagovarjajo popolno tišino, četrti vizualizacijo, peti usmerjajo pozornosti k dihu itd. Večino meditacij, ki jih vodijo učitelji, so vodene in zato marsikateremu začetniku olajšajo učenje. Včasih traja meditacija le 10 minut, drugič tudi uro ali več. Nekateri učitelji močno zagovarjajo odsotnost vseh (nepotrebnih) misli, nekateri ‘dovoljujejo’, da misli prihajajo in odhajajo. Da jih sprejemamo, jih opazujemo, ampak se ob njih ne zatikamo.
Ker je meditacija osebna izkušnja, se je težko opredeliti, kaj je za nekoga prav in ne. In ravno za to gre. Da človek do tega odgovora pride sam. Ko namreč človek pride v stik in spozna, kdo je, kaj potrebuje v določenem trenutku, takrat preprosto ve, kaj mu odgovarja in kaj ne. In ne gre zgolj za prakso meditacije. Temveč tudi za življenje.

Znanstveno dokazani učinki meditacije

Meditacija je začela zanimati celo znanstveno sfero, zato je vse do danes bilo narejenih že kar nekaj študij. Večina le-teh priznava in celo znanstveno dokazuje njeno dobrobit v borbi proti stresu, tesnobi in depresiji ter z ostalimi s stresom povezanimi boleznimi. Ugotovili so, da obnavlja nekatere možganske funkcije, vpliva na preoblikovanje posameznega dela možganov (prefrontalnega korteksa in sprednjega desnega dela insule) in celo na aktiviranje našega genskega zapisa. Izboljšuje koncentracijo oziroma pozornost in jasnost misli, odstranjujejo utrujenost ter neskončno dobro vpliva na naše pozitivno mišljenje.

Opozorilo pred novodobnimi modnimi in komercialnimi pristopi

Zgodilo se je jogi, dogaja se čuječnosti in verjetno se bo zgodilo tudi meditaciji. Zgodila se bo izraba imena v komercialne namene. Joga je na tak način v modernem svetu že skoraj izgubila svojo filozofsko noto in tako postala zgolj popularna oblika gibanja oziroma vadbe, ki z duhovnostjo nima nobene veze. Biti v sproščenem ambientu in raztegovati ter krepiti svoje telo s ciljem, kot ga ne uči starodavna jogijska filozofija, pomeni biti daleč stran od pristne duhovne izkušnje. In pododbo velja za meditacijo: ‘Na silo sedim. Moram. Iščem. Zahtev. In hrepenim.’ so besede, ki ne predstavljajo ponižnosti, zaupanja in brezpogojnega ter ljubečega sprejemanja izkušnje, ki ti je dana. Pristni meditator ne sedi v lotosem ali pol-lotosovem položaju, ker to počne njegov sosed, ali zato, ker meditacija postaja modna muha, pač pa zato, ker je globoko v sebi začutil željo in klic po polnejšem življenju in ker je stik, ki ga ohranja in krepi, postal način njegovega življenja in izvor njegovega delovanja.